Citati Nataša Velikonja v obdobju februar 2022 na temo Pesniška zbirka 'Prostor sred križišč'

»Vseskozi sem na nepravem mestu.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje.«

»pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les.«

»kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama.«